December 31 2014
NOVOLETNO voščilo modre stare Indijanke, ki biva med nami, Fani Okič :
"Z vsemi dobrimi in lepimi željami, ki si jih tradicionalno izrekamo ob poslavljanju starega in začetku novega leta, želim vsem ljudem dobre volje, da bi vse, kar nam bo prinašalo življenje v tem prelomnem času, srečo in bolečino, sprejemali v tišini svojih src tako, kot jo sprejema mati Zemlja z vednostjo, da se svetlika Nov dan, Novo jutro, v katerem bo dosežen namen in cilj človekove evolucije: biti človek človeku, ČLOVEK, biti Zemlji partner in sodelavec v njenem tkanju življenja. Biti ENO z VSEM. Zato pobožajmo kdaj kamen in cvet, zaželimo srečo ptici v letu, pozdravimo oblake nad njo. Zemlja nas obdarja in razveseljuje z umirjeno lepoto cvetov, uči nas potrpljenja v trpljenju tako, kot stari kamni trpijo s spomini. Tako bo sreča svetlejša, ker bo razdeljena in bolečina ne bo več samo naša. Dotaknil se nas bo svet prihodnosti, ki ne pripada tistim, ki razdružujejo in uničujejo. Svet prihodnosti pripada vsem oblikam planetarnega življenja, od amebe kot najmanjše, do človeka kot njegove najvišje oblike. Pripada tistim, ki bodo svojo zavest oplemenitili s svojo notranjo svetlobo. Edino takšni bodo mogli svoje vesoljske brate pozdraviti s pradavnim pozdravom: “NAJ BODO VSI SVETOVI SREČNI!” Ne danes in jutri, takrat ko bo zemeljski človek dozorel, ko se bo zavedel svojih korenin, ko bo postal resnični otrok matere Zemlje. Človek je kot drevo: Čim globlje segajo njegove korenine, toliko manj možnosti imajo viharji, da ga izrujejo. Nas “sedanjike” so izruvali viharji neštetih nasprotij, delitve sovražnosti, ki smo jih ustvarjali, “da nam bo lepše in bolje”. Enim brez drugih... Končno, a ne dokončno smo spoznali, da slogan “Divide et impera” ne drži vode in tako pristali na zamočvirjenem etičnem dnu. Kljub temu smo še vedno tu in Zemlja je še vedno naša mati, edini dom, ki ga imamo. Nazdravimo ji, trdno odločeni, da bomo postali trdni in močni kot njena drevesa, da se na svoji poti v NOV DAN, zavemo svoji korenin.”